Radiatorsko ogrevanje

Radiatorsko ogrevanje je še vedno najbolj razširjena oblika prenosa toplote iz ogrevalnega medija v bivalni prostor. Pri novogradnjah je izgradnja toplotnega medija usmerjena izključno na stene objekta, redko se v praksi še pojavlja izgradnja dovodne in odvodne cevi (klasični, dvocevni sistem) skozi tla objekta. Ogrevanje z radiatorjem ne omogoča enakomerne porazdelitve temperature v prostoru.

Panelni grelniki oz. radiatorji so namenjeni za individualno ali skupinsko postavitev v prostoru. Kot sredstvo za prenos toplote se najpogosteje uporablja voda, v določenih okoliščinah pa se lahko uporablja tudi druge prenosnike toplote kot so olja, sredstva proti zamrznitvi ter druge tekočine. Z uporabo različnih toplotnih prenosnikov se razlikuje tudi toplotna moč radiatorja. Najvišja temperatura toplotne prenosne snovi je 110 °C. Radiatorji se lahko uporabljajo za sisteme ogrevanja s črpalko ali brez črpalke (t.j. termodinamično – ogrevanje, ki deluje na principu različne gostote prenosnika toplote).

Klasični železni radiatorji so cenovno najugodnejši vendar zahtevajo za delovanje nekoliko višjo temperaturo in imajo posledično nekoliko slabši izkoristek pri prenosu toplote. Nasprotno so aluminijasti radiatorji sicer cenovno dražji vendar zaradi svojih izvrstnih prevodnostih lastnosti zahtevajo manjšo temperaturo prenosnega medija oz. imajo večji izkoristek pri prenosu toplote. Radiatorji imajo tudi termostatske ventile s pomočjo katerih uravnavamo temperaturo v prostoru oz. nam omogočajo, da ne segrevamo prostorov po nepotrebnem. Od 0, ki pomeni popolno zaprtje vse do 5, ki pomeni popolno odprtje reguliramo vstop ogrevanega medija v radiator ter vplivamo na višino same toplote v prostoru.